ćutilo
Look at other dictionaries:
ćùtilo — sr arh. ekspr. jedna od pet mogućnosti u čovjeka ili u životinje da uspostave fizički odnos s okolinom (vid, sluh, opip, okus, miris), {{c=1}}usp. {{ref}}osjetilo{{/ref}}, {{ref}}čúlo1{{/ref}} … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
čutílo — a s (í) 1. organ za sprejemanje dražljajev: čutilo za sluh, za vid; s čutili odkriti / ni mogel verjeti lastnim očem in čutilom 2. zastar. čustvo, občutek: fantje razodevajo dekletom svoja srčna čutila; očetovska čutila … Slovar slovenskega knjižnega jezika
okó — očésa s, v pomenu parni organ vida mn. očí ž (ọ̑ ẹ̑) 1. čutilo za vid: primerjati človeško oko z očmi žuželk; oko in uho / oči ga bolijo; brisati si, drgniti, meti si oči; z roko si zasloniti oči pred svetlobo; zavezati komu oči; iz oči tečejo… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
uhó — ušésa s (ọ̑ ẹ) 1. čutilo za sluh in ravnotežje: primerjati človeško uho z živalskim; oko in uho / ušesa ga bolijo; zamašiti si, zatisniti si ušesa; iz ušes mu teče gnoj; trga ga po ušesu // to čutilo glede na svojo sposobnost: levo uho mu peša; … Slovar slovenskega knjižnega jezika
osjètilo — sr anat. 1. {{001f}}jedna od pet urođenih mogućnosti čovjeka i životinje da uspostavi fizički odnos s okolinom (vid, sluh, opip, okus, miris); čulo1, ćutilo 2. {{001f}}dio uređaja koji reagira na podražaje; senzor ∆ {{001f}}mjerno ∼ dio mjerila… … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
čutílen — lna o prid. (ȋ) anat. nanašajoč se na čutilo: čutilni živec; čutilna celica … Slovar slovenskega knjižnega jezika
molčánje — a [u̯č] s (ȃ) glagolnik od molčati: spregovoriti po dolgem, kratkem, mučnem molčanju / molčanje dreves / sam pri sebi je prisegel molčanje / redko v prostoru je uho čutilo le topo molčanje molk … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pobóčnica — e ž (ọ̑) 1. voj. skupina vojakov ali vojaška enota, ki ščiti, varuje bok večje vojaške enote na pohodu: napadla jih je sovražnikova pobočnica; možje iz pobočnice brigade 2. zool. cevasto čutilo na boku rib, ki omogoča orientacijo v prostoru:… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ravnotéžen — žna o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na ravnotežje: ravnotežna lega / ravnotežne spretnosti / imeti dober ravnotežni čut ◊ anat. ravnotežni kamenčki drobci anorganskih snovi v ravnotežnem organu; ravnotežni organ čutilo v notranjem ušesu za zaznavanje… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
sámodopadênje — a s (ȃ é) star. samozadovoljstvo, samovšečnost: v njenem glasu se je čutilo samodopadenje; obšlo ga je samodopadenje; to je rekel s prizvokom samodopadenja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
