dušikov

dušikov
dušíkov prid.
DEFINICIJA
koji pripada dušiku [dušikov oksid]
ETIMOLOGIJA
vidi dušik

Hrvatski jezični portal. 2014.

Игры ⚽ Нужно решить контрольную?

Look at other dictionaries:

  • dušíkov — prid. koji pripada dušiku [∼ oksid] …   Veliki rječnik hrvatskoga jezika

  • dušíkov — a o prid. (ȋ) nanašajoč se na dušik: dušikova kislina; dušikove spojine / proizvodnja dušikovih gnojil dušičnih ♦ bot. dušikove bakterije bakterije, ki presnavljajo dušik v naravi …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • razpásti — pádem dov., stil. razpàl razpála (á ā) 1. preiti v dele, kose: kamen, led pod udarci razpade; stol je razpadel; trdnjava, zidovje razpade / po očetovi smrti je posestvo razpadlo na, v več delov 2. preiti v svoje sestavine: odmrle rastline… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • biogeokemijski — biogeokémijskī prid. DEFINICIJA koji se odnosi na biogeokemiju SINTAGMA biogeokemijski ciklus ekol. kruženje pojedinih elemenata između žive i nežive prirode u ekosustavima (npr. dušikov ciklus, ugljikov ciklus i dr.) ETIMOLOGIJA vidi… …   Hrvatski jezični portal

  • oksidul — oksìdul m DEFINICIJA 1. kem. niži oksid, oksid s manjim udjelom kisika, suboksid 2. farm. skraćeni naziv za dušikov oksidul, didušikov oksid, najstariji anestetik i moćan analgetik; rajski plin ETIMOLOGIJA njem. Oxydul ≃ oksi + grč. douleía:… …   Hrvatski jezični portal

  • hidroksilamin — hidroksilàmīn m <G hidroksilamína> DEFINICIJA kem. dušikov spoj s vodikom i hidroksilom; bezbojni higroskopni kristali, jako redukcijsko sredstvo ETIMOLOGIJA v. hidroksil + v. amin …   Hrvatski jezični portal

  • hidrazin — hidràzīn m <G hidrazína> DEFINICIJA kem. NH2·NH2, dušikov spoj s vodikom, bezbojna uljasta tekućina, bazičnog svojstva, vrlo jako redukcijsko sredstvo; služi kao raketno gorivo, pri razvijanju fotografija itd. ETIMOLOGIJA hidr + grč. ázō… …   Hrvatski jezični portal

  • díoksíd — a m (ȋ ȋ) kem. spojina enega atoma elementa z dvema atomoma kisika: dušikov, ogljikov, silicijev, žveplov dioksid …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • smejálen — lna o prid. (ȃ) nanašajoč se na smejanje: v kotu ustnic so se ji nabirale smejalne gubice / smejalne mišice ∙ poljud. smejalni plin plin, ki se uporablja kot narkotik, strok. dušikov oksid …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”