- ukrepa
- ȕkrepa žDEFINICIJApom. element ojačanja pregrada, zidova, nadgrađa i palubnih kućica; ukrepnjakETIMOLOGIJAvidi ukrijepiti
Hrvatski jezični portal. 2014.
ukrepa
Look at other dictionaries:
ùkrepnjāk — m 〈N mn āci〉, {{c=1}}v. {{ref}}ukrepa{{/ref}} … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
ukrepnjak — ùkrepnjāk m <N mn āci> DEFINICIJA v. ukrepa ETIMOLOGIJA vidi ukrijepiti … Hrvatski jezični portal
dejánje — a s (ȃ) 1. uresničenje odločitve ali volje: to njegovo dejanje je izzvalo ostro reakcijo; priznati svoje dejanje; storiti nepremišljeno dejanje; tudi z dejanjem je pokazal svojo poštenost; nasprotja med besedami in dejanji / družbi nevarno,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
móž — á m, mn. možjé (ọ̑) 1. poročen moški v odnosu do svoje žene: to je moj mož; želi si dobrega moža; dober, hud, nezvest, rajni mož / zakonski mož / čas je, da začneš iskati moža / vzela ga je za moža poročila se je z njim 2. dorasel človek moškega … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nè — prisl., neposredno pred osebno glagolsko obliko ne (ȅ) I. 1. s povedkom zanika glagolsko dejanje: ne grem; ne bodo ga ujeli; ne vem; ekspr. take priložnosti nisem in ne bom imel več / o tem bi rajši ne govoril; ne bi ga rad srečal / pri… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nèdemokrátičnost — i ž (ȅ á) lastnost, značilnost nedemokratičnega: nedemokratičnost ukrepa / nedemokratičnost v načinu vodenja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nèprikládnost — i ž (ȅ á) neprimernost: opozarjali so ga na neprikladnost novega ukrepa … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nèsmísel — sla [ǝu̯] m (ȅ ȋ) 1. kar je v nasprotju z logiko: to je nesmisel; privesti do nesmisla; ekspr. čisti, goli, pravi nesmisel / besedni nesmisli ♦ filoz. nesmisel po Camusu dejstvo, da je vse, kar je, brez smisla in končnega cilja; lit. bistroumni … Slovar slovenskega knjižnega jezika
odgóvor — a m (ọ̑) 1. glagolnik od odgovoriti: a) izmikati se, izogibati se odgovoru; čakati na odgovor; prositi za odgovor; obotavljati se z odgovorom / ni mu dal odgovora, ker je bil gluh ni mu odgovoril; spraševal ga je, kaj se mu je zgodilo, pa ni… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
odgovoríti — ím dov., odgovóril; nam. odgovôrit in odgovorít (ȋ í) 1. z besedami izraziti komu kaj v zvezi s tem, kar vpraša, vprašuje, poizveduje: vprašala je, koliko je ura, pa ji ni odgovoril; prodajalka je odgovorila, da tega blaga nimajo; odgovoriti… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
