zapirač
Look at other dictionaries:
zapìrāč — m 〈G zapiráča〉, {{c=1}}v. {{ref}}zapor{{/ref}} … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
zapiráč — a m (á) 1. priprava za zapiranje česa; zapiralo: okenski zapirač; zapirač pri ročni torbici / zapirač vode; zapirač za plin 2. del strelnega orožja za zapiranje, polnjenje strelne cevi; zaklep: deli zapirača; kovinski zvok zapirača … Slovar slovenskega knjižnega jezika
sfı̏nkter — m anat. kružni mišić, zatvara ili otvara cjevaste organe (želudac, anus i sl.); mišić zapirač, stezač ✧ {{001f}}grč … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
zápor — m 1. {{001f}}(+ potenc.) dio naprave koji zatvara; zatvarač, zapirač 2. {{001f}}uređaj za kočenje; zavor, kočnica 3. {{001f}}ustava, brana 4. {{001f}}arh. a. {{001f}}teško mokrenje b. {{001f}}teško pražnjenje crijeva; tvrda stolica, zatvor … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
sfinkter — sfȉnkter m DEFINICIJA anat. kružni mišić, zatvara ili otvara cjevaste organe (želudac, anus i sl.); mišić zapirač, stezač ETIMOLOGIJA grč. sphinktḗr ← sphíggein: stezati … Hrvatski jezični portal
zapor — zápor m DEFINICIJA 1. [i] (+ potenc.)[/i] dio naprave koji zatvara; zapirač, zatvarač 2. uređaj za kočenje; kočnica, zavor 3. ustava, brana 4. arh. a. teško mokrenje b. teško pražnjenje crijeva; tvrda stolica, zatvor ETIMOLOGIJA prasl. *zaporъ… … Hrvatski jezični portal
nabijáč — a m (á) 1. grad. priprava za nabijanje, zbijanje zemlje, betona: nabijati beton z nabijačem / ročni, strojni nabijač 2. knjiž. nabojnik: skrbno je pregledal zapirač in nabijač 3. kdor kaj nabija: nabijač obročev … Slovar slovenskega knjižnega jezika
odpiráč — a m (á) priprava za odpiranje, zlasti konzerv, steklenic: zabosti odpirač v konzervo; zapirač je kombiniran z odpiračem / zamašek je izvlekel z odpiračem odčepnikom // priprava za odpiranje česa sploh: odpirati zaboje z odpiračem … Slovar slovenskega knjižnega jezika
šklepétniti — em in šklepêtniti em dov. (ẹ ẹ̑; é ȇ) ekspr. dati kratek, odsekan glas ob udarcu enega dela ob drugega a) zaradi slabega prileganja, slabe pritrjenosti: ob poku so vsa okna šklepetnila b) zaradi drgetanja: zobje so mu glasno šklepetnili c)… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
šklôcniti — em tudi šklócniti em dov. (ó ȏ; ọ ọ̑) ekspr. dati kratek, odsekan glas pri premiku, sprožitvi: aparat, zapirač je šklocnil / puška ni počila, samo šklocnila je; brezoseb. dvignil je slušalko na drugi strani je šklocnilo / usta je zaprla tako… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
