pometati
Look at other dictionaries:
pometati — pométati svrš. <prez. pòmētām, pril. pr. āvši, prid. rad. pométao> DEFINICIJA reg. metnuti što [pometati sve stvari na hrpu] ETIMOLOGIJA po + v. metnuti … Hrvatski jezični portal
pòmetati — (što, koga) nesvrš. 〈prez. ećēm, pril. sad. ećūći, gl. im. ānje〉, {{c=1}}v. {{ref}}pòmesti{{/ref}} … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
pométati — am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. čistiti z metlo, omelom: pometati dvorišče, sobo, stopnice; pometati in pomivati tla / pometati z metlo; pren., ekspr. burja pometa ceste // s pometanjem odstranjevati: pometati črepinje, ogorke 2. ekspr. pri premikanju,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pometáti — méčem dov., pomêči pomečíte; pomêtal (á ẹ) 1. z metanjem spraviti z določenega mesta: odvečno blago so pometali z ladje; pometati prazne škatle stran / ekspr. razgrajače so pometali iz gostilne // s svojim delovanjem spraviti z določenega mesta … Slovar slovenskega knjižnega jezika
brézovka — e ž (ẹ) 1. brezova šiba: na svoji koži boš občutil brezovko; švrkati koga z brezovko 2. redko brezova metla: pometati z brezovko … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dvoríšče — a s (í) prostor pred hišo, za njo ali med hišo in pripadajočimi gospodarskimi poslopji: pometati dvorišče; zapeljati voz na dvorišče; ograjeno, tlakovano dvorišče; kmečko, šolsko dvorišče / kraško dvorišče; notranje, zunanje dvorišče ♦ arhit.… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
plóčnik — a m (ọ̑) dvignjena, ožja, navadno tlakovana površina ob cesti: asfaltirati, popravljati pločnik; pometati pločnike; hoditi po pločniku; obstati na robu pločnika … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pódnica — e ž (ọ̄) deska v podu: privzdigniti podnico; zamenjati podnico; macesnove podnice; preperele, umazane podnice; les za podnice ♦ navt. podstavek iz desk, ki se da na dno čolna ali ladijskega skladišča // nav. mn., redko pod: pometati podnice;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pométanje — a s (ẹ̄) glagolnik od pometati: pometanje ceste, kuhinje; čiščenje in pometanje / pometanje smeti … Slovar slovenskega knjižnega jezika
šténga — e ž (ẹ̑) nižje pog. stopnica: izklesati štenge v skale; na vsaki štengi je postal in počival; treba je popraviti nekaj šteng / štenge vodijo na podstrešje, v klet; pometati štenge … Slovar slovenskega knjižnega jezika
