prepoznavati

prepoznavati
prepoznávati (koga, što, se) nesvrš. <prez. prepòznāvām/prepòznajēm, pril. sad. -ajūći/prepòznajūći, gl. im. -ānje>
DEFINICIJA
ETIMOLOGIJA

Hrvatski jezični portal. 2014.

Игры ⚽ Поможем написать курсовую

Look at other dictionaries:

  • prepoznávati — (koga, što, se) nesvrš. 〈prez. prepòznāvām/prepòznajēm (se), pril. sad. ajūći/prepòznajūći (se), gl. im. ānje〉, {{c=1}}v. {{ref}}prepoznati{{/ref}} …   Veliki rječnik hrvatskoga jezika

  • prepoznávati — am nedov. (ȃ) 1. ugotavljati, da je kdo isti, kot se misli: prepoznavati ponesrečence / prepoznavati napev, pisavo // pri ponovnem srečanju ugotavljati, da je kdo isti, kot se misli: na cesti ga prepoznavajo in pozdravljajo; prepoznavati stare… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • botanizírati — dv. 〈prez. botanìzīrām, pril. sad. ajūći, pril. pr. āvši, gl. im. ānje〉 na stručnoj šetnji ili izletu uz upotrebu pomagala prepoznavati i sakupljati biljke …   Veliki rječnik hrvatskoga jezika

  • botanizirati — botanizírati dv. <prez. botanìzīrām, pril. sad. ajūći, pril. pr. āvši, gl. im. ānje> DEFINICIJA na stručnoj šetnji ili izletu uz upotrebu pomagala prepoznavati i sakupljati biljke ETIMOLOGIJA vidi botanika …   Hrvatski jezični portal

  • prepoznáva — e ž (ȃ) glagolnik od prepoznati ali prepoznavati: prepoznava ponesrečencev je bila zelo naporna / prepoznava po glasu / prepoznava bolezni ugotovitev …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • prepoznávanje — a s (ȃ) glagolnik od prepoznavati: prepoznavanje ponesrečencev je bilo težko / prepoznavanje po glasu / prepoznavanje bolezni, sposobnosti ugotavljanje ♦ psih. ugotavljanje, da je vsebina kake zaznave enaka vsebini že prej znane zaznave …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • razpoznávati — am nedov. (ȃ) 1. ugotavljati različnost med osebami, stvarmi, pojmi: otrok je začel razpoznavati stvari okoli sebe; razpoznavati ljudi po glasu; zanesljivo razpoznavati znake / razpoznavati bolezni / knjiž. razpoznavati resnico od neresnice… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • típ — 1 a m (ȋ) 1. kar tvorijo izdelki iste vrste zaradi določenih enakih lastnosti, značilnosti, zlasti glede oblike, zgradbe: izdelovati, opisovati tipe; tovarna načrtuje nov tip stroja; športni tip avtomobila; tipi ladij, letal, motorjev /… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”