- krmar
- kȑmār mDEFINICIJArib. veslač na krmi brodaETIMOLOGIJAvidi krma
Hrvatski jezični portal. 2014.
krmar
Look at other dictionaries:
krmár — ja m (á) 1. kdor krmari: določili so ga za krmarja čolna; pren., ekspr. krmar vladne politike 2. navt. čin v trgovski mornarici, za stopnjo višji od mornarja, ali nosilec tega čina: krmar vlačilca ◊ navt. avtomatski krmar naprava za avtomatično… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ADD2 — Adducin 2 (beta), also known as ADD2, is a human gene.cite web | title = Entrez Gene: ADD2 adducin 2 (beta)| url = http://www.ncbi.nlm.nih.gov/sites/entrez?Db=gene Cmd=ShowDetailView TermToSearch=119| accessdate = ] PBB Summary section title =… … Wikipedia
krma — kŕma ž DEFINICIJA agr. proizvodi biljnog, životinjskog ili mineralnog porijekla koji služe kao stočna hrana [suha krma; zelena krma]; krmivo ONOMASTIKA pr. (nadimačka): Kèrmek (Međimurje), Kȑmār (140, Vinkovci, Kordun), Kŕmec (Karlovac, Otočac),… … Hrvatski jezični portal
kormóniš — a m (ọ̑) pri dravskih in savinjskih splavarjih krmar (na splavu): najprej je bil splavar, nato kormoniš … Slovar slovenskega knjižnega jezika
krmániš — tudi krmániž a m (ȃ) žarg., pri dravskih in savinjskih splavarjih krmar (na splavu): krmaniši in drugi splavarji … Slovar slovenskega knjižnega jezika
krmaríca — e ž (í) ženska oblika od krmar: spretna krmarica čolna / krmarica države … Slovar slovenskega knjižnega jezika
krmílar — ja m (ȋ) knjiž. krmar: bil je krmilar na trgovski ladji … Slovar slovenskega knjižnega jezika
spláv — in splàv spláva m (ȃ; ȁ á) 1. preprosto, navadno iz hlodov narejeno plovilo: naložiti tovor na splav; prepeljati se na splavu, s splavom; čolni in splavi / (gumijast) rešilni splav 2. za plovbo po reki povezan ali s klini zbit les: splav je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
tù — prisl. (ȕ) 1. izraža kraj, prostor, kjer govoreči je, se nahaja: tu sem že pol ure, njega pa od nikoder; naj eden ostane tu / tu pri tebi mora biti; tu, pred vsemi sorodniki, sem ti stvar izročil; tu, kjer stojim, je lep razgled / kje si? Tu;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vlačílec — lca [lc in u̯c; tretji pomen u̯c] m (ȋ) 1. vozilo za vleko vozil brez lastnega pogona: vlačilcu se je med vožnjo odpel priklopnik; voznik vlačilca ♦ voj. vlačilec topa 2. navt. ladja za vleko, reševanje ladij: vlačilec je ladjo spravil v… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
