sitnost

sitnost
sȉtnōst ž <G -osti, I -osti/-ošću>
DEFINICIJA
1. stanje onoga što je sitno; sitnoća
2. pren. pejor. osobina onoga koji je sitan
ETIMOLOGIJA
vidi sitan

Hrvatski jezični portal. 2014.

Игры ⚽ Поможем написать курсовую

Look at other dictionaries:

  • sítnost — i ž (í) 1. stanje sitnega človeka: njegova sitnost je na otroke slabo vplivala / ekspr. zaradi njegove sitnosti mu je ustregel // nav. ekspr. kar je neprijetno, zoprno: delati komu sitnosti; s tem si je nakopal sitnosti; rad bi jim prihranil to… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • sitnòća — ž 〈G mn sitnóćā〉, {{c=1}}v. {{ref}}sitnost{{/ref}} …   Veliki rječnik hrvatskoga jezika

  • sitnoća — sitnòća ž <G mn sitnóćā> DEFINICIJA v. sitnost ETIMOLOGIJA vidi sitan …   Hrvatski jezični portal

  • dikat — dìkāt m <G dikáta> DEFINICIJA reg. 1. mar, marljivost, pomnja, pažnja, pozornost 2. zauzimanje, nastojanje (oko čega) ETIMOLOGIJA tur. dikkat ← arap. diqqa: sitnost, tankost …   Hrvatski jezični portal

  • církus — a m (ȋ) 1. potujoče zabavišče z akrobati, šaljivci in dresiranimi živalmi: v mesto je prišel slaven cirkus; direktor cirkusa // prostor z napravami za cirkuške predstave, navadno pod šotorom: iti v cirkus / na travniku postavljajo cirkus //… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • jezljívost — i ž (í) lastnost jezljivega človeka: skušal je premagovati svojo jezljivost; težko prenaša njegovo sitnost in jezljivost …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • kverulántstvo — a s (ā) knjiž. prepirljivost, sitnost: pripisovali so mu kverulantstvo in cinizem …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • ohódek — dka m (ọ̑) star. neprijeten opravek, sitnost: vse to mu je prizadelo mnogo ohodkov / z njim noče imeti ohodka …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • otrésati — am nedov. (ẹ) 1. s tresenjem odstranjevati s česa: otresati prah s čevljev; otresati sadje z drevja; z vej se je otresal sneg / otresati pepel s cigare / otresati klobuk, plašč; otresati s snegom pokrite veje 2. nav. ekspr. delati hitre,… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • preglávica — e ž (ȃ) nav. mn., nav. ekspr. kar mora kdo narediti, pretrpeti zaradi neugodnih okoliščin, negativnih lastnosti česa: napadi na postojanke so delali, povzročali okupatorju preglavice; ločitev ni brez preglavic; nakopati komu veliko preglavic ∙… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”