- ravnotežni
- rȁvnotēžnī prid.DEFINICIJAkoji se odnosi na ravnotežuETIMOLOGIJAvidi ravnoteža
Hrvatski jezični portal. 2014.
ravnotežni
Look at other dictionaries:
ravnotéžen — žna o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na ravnotežje: ravnotežna lega / ravnotežne spretnosti / imeti dober ravnotežni čut ◊ anat. ravnotežni kamenčki drobci anorganskih snovi v ravnotežnem organu; ravnotežni organ čutilo v notranjem ušesu za zaznavanje… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vestibuláren — rna o prid. (ȃ) nanašajoč se na vestibul: vestibularni prostor / vestibularni del notranjega ušesa / vestibularni aparat ravnotežni organ; vestibularni živec živec, ki povezuje čutne celice za ravnotežje v vestibulu in polkrožnih kanalih z… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kámenček — čka [mǝn] m (ā) 1. manjšalnica od kamen: vreči kamenček v okno; raznobarvni kamenčki v rečnem produ; hiše so bile videti kot drobni beli kamenčki / kamenčki v mozaiku ♦ anat. ravnotežni kamenčki drobci anorganskih snovi v ravnotežnem organu 2.… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
otolít — a m (ȋ) nav. mn., anat. drobci anorganskih snovi v ravnotežnem organu; ravnotežni kamenčki … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ravnotéžje — a s (ẹ̑) 1. stanje, v katerem je sila teže telesa, teles na obeh straneh enaka: izgubiti, obdržati ravnotežje; stopal je po ozki brvi in lovil ravnotežje; ladja je zaradi močnega sunka vetra prišla iz ravnotežja; skodelici tehtnice sta v… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
státičen — čna o prid. (á) 1. ki se ne spreminja, razvija: statičen politični sistem; človeška družba ni statična; gospodarstvo je zaradi krize statično / statično pojmovanje dogajanja v svetu pojmovanje, ki se ne prilagaja spremembam // ki vsebuje malo… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
statolít — a m (ȋ) nav. mn., anat. drobci anorganskih snovi v ravnotežnem organu; ravnotežni kamenčki … Slovar slovenskega knjižnega jezika
žívec — vca m (ȋ) 1. skupek celičnih vlaken, ki prevajajo dražljaje: živec odmre, se poškoduje; živec trzne; vzdražiti živec; bolezni, ohromelost, vnetje živcev / možganski živci; slušni, vidni, vohalni živec // nav. mn., ekspr. ta skupek pri človeku… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
