hromo

hromo
hrȍmo pril.
DEFINICIJA
šepavo
ETIMOLOGIJA
vidi hrom

Hrvatski jezični portal. 2014.

Игры ⚽ Нужно сделать НИР?

Look at other dictionaries:

  • hromo — chromo …   Dictionnaire des rimes

  • хромой — хром, хрома, хромо, хромать, укр. хромий, блр. хромы, др. русск., ст. слав. хромъ χωλός, κυλλός (Супр.), болг. хром, сербохорв. хро̏м, хро̏ма, хро̏мо, словен. hròm, чеш., слвц. chromy, польск. сhrоmу, в. луж. khromy, н. луж. сhrоmу, полаб.… …   Этимологический словарь русского языка Макса Фасмера

  • kljȁkavo — pril. 1. {{001f}}hromo 2. {{001f}}pejor. loše, jadno (što učiniti) …   Veliki rječnik hrvatskoga jezika

  • kljakavo — kljȁkavo pril. DEFINICIJA 1. hromo 2. pejor. loše, jadno (što učiniti) ETIMOLOGIJA vidi kljast …   Hrvatski jezični portal

  • kljasto — kljȁsto pril. DEFINICIJA hromo, sakato ETIMOLOGIJA vidi kljast …   Hrvatski jezični portal

  • hròm — hrôma o prid. (ȍ ó) ki se ne more premikati, zlasti ne hoditi: hrom človek; star je in hrom; delno hrom; hrom na obe nogi; že dve leti leži hrom / hroma noga, roka; ima hromo desno stran telesa / ekspr. bil je ves hrom od strahu; pren. hrom na… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • hromíti — ím nedov. (ȋ í) 1. delati kaj hromo: čutil je, kako mu strup hromi ude 2. povzročati, da kdo ne more normalno opravljati dela: stari je vedno manj pomagal pri delu, ker ga je hromil revmatizem / brezdelje prejšnjih dni ga je še zdaj hromilo;… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • ohromíti — ím dov., ohrómil (ȋ í) 1. narediti kaj hromo: ohromiti mišico; strup mu je ohromil ude // povzročiti, da kdo ne more normalno opravljati dela: strah ga je ohromil, da ni mogel misliti; pren. ohromiti pogum, voljo 2. ekspr. preprečiti delovanje,… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • paralizírati — am dov. in nedov. (ȋ) 1. narediti kaj hromo; ohromiti: droga je paralizirala ude / nikotin ga je za nekaj časa paraliziral // povzročiti, da kdo ne more normalno opravljati dela: strah ga je paraliziral, da ni mogel misliti / s temi besedami je… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • strán — í ž (ȃ) 1. s prilastkom vsak od obeh delov z umišljeno črto, ravnino razdeljenega predmeta, prostora: desna, prazna stran ceste; leva stran dvorane; ena stran hiše je bila ob bombardiranju porušena / leva stran vrat je zastekljena levo krilo //… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”