- etično
- ètično pril.DEFINICIJAna etičan način, moralno i ćudorednoETIMOLOGIJAvidi etika
Hrvatski jezični portal. 2014.
etično
Look at other dictionaries:
ètično — pril. na etičan način; moralno i ćudoredno … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
étičen — čna o prid. (ẹ) nanašajoč se na etiko ali etos, nravstven: etični ideal sedanjega časa; etične tendence, vrednote romana / odvetniški etični kodeks; etična vzgoja; etična zavest zdravstvenega delavca / etično ravnanje; njegovo dejanje je bilo… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ogórčiti — im dov. (ọ̄ ọ̑) spraviti v jezo, razburjenje, ker je bilo kršeno etično, moralno načelo: krivično ravnanje ga je ogorčilo; ta ukrep jih je ogorčil ogórčiti se knjiž. postati jezen, razburjen, ker je bilo kršeno etično, moralno načelo: zakaj si… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
bankrotírati — am dov. in nedov. (ȋ) v kapitalistični ekonomiki narediti bankrot, gospodarsko propasti: trgovec je bankrotiral // ekspr. idejno, moralno propasti: družba je etično bankrotirala bankrotíran a o: politično bankrotirana reakcija … Slovar slovenskega knjižnega jezika
daimónion — a [dajm ] m (ọ̄) knjiž., po Sokratu notranji glas, ki človeku narekuje etično ravnanje: njegov daimonion mu je bil opora in vodnik … Slovar slovenskega knjižnega jezika
gibálo — a s (á) 1. kar povzroča, pospešuje kako dogajanje ali delovanje: boj med nasprotji je osnovno gibalo družbenega razvoja; pisatelj prikazuje ljubezen kot poglavitno življenjsko gibalo; v njegovi prozi je lepota močno etično gibalo; notranja gibala … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nájstvo — a s (ȃ) filoz. kar naj bo, kar naj bi bilo: bit in najstvo / estetsko, etično najstvo / njegovemu članku pripisuje vsa mogoča najstva hotenja, namene … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nèizoblikován — tudi nèzoblikován a o prid. (ȅ á) ki ni izoblikovan: telo kipa je namenoma neizoblikovano / neizoblikovani nazori; vsebinsko neizoblikovana lirika / etično neizoblikovan človek / neizoblikovana gmota brezoblična gmota … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ogórčenje — a s (ọ̑) jeza, razburjenje, ker je bilo kršeno etično, moralno načelo: takšno dejanje je povzročilo veliko ogorčenje / ekspr. val, vihar ogorčenja se še ni polegel … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ogórčenost — i ž (ọ̑) jeza, razburjenost, ker je bilo kršeno etično, moralno načelo: ogorčenost v njem se je stopnjevala / moralna ogorčenost … Slovar slovenskega knjižnega jezika
