Hrvatski jezični portal. 2014.
zagovòriti se — svrš. 〈prez. zagòvorīm se, pril. pr. īvši se, prid. rad. zagovòrio se〉 zadržati se u razgovoru, zanijeti se u razgovor; u razgovoru zaboraviti na vrijeme i poslove koji čekaju … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
zagovoríti — ím dov., zagovóril; nam. zagovôrit in zagovorít (ȋ í) 1. po ljudskem verovanju z določenimi besedami na čaroven, nerazumljiv način a) pozdraviti ali skušati pozdraviti kaj: zagovoriti komu bolezen, oteklino, rano; zna zagovoriti vnetje /… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zagovárati — (koga, se) nesvrš. 〈prez. zagòvārām (se), pril. sad. ajūći (se), gl. im. ānje〉 1. {{001f}}(se), {{c=1}}v. {{ref}}zagovoriti se{{/ref}} 2. {{001f}}(koga) pomagati komu zagovorom … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
zagovarati — zagovárati nesvrš. <prez. zagòvārām, pril. sad. ajūći, gl. im. ānje> DEFINICIJA 1. (se), v. zagovoriti 2. (koga) pomagati komu zagovorom ETIMOLOGIJA vidi zagovor … Hrvatski jezični portal
pánati — am dov. in nedov. (ȃ) nižje pog. ukrotiti, obvladati: tega človeka bo težko panati / panala ga je s svojim mirnim glasom ∙ zastar. panati bolezen zagovoriti … Slovar slovenskega knjižnega jezika
za... — ali zà... predpona (ȁ) 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje a) usmerjenosti dejanja za kaj: zaiti, zaostati / zagraditi, zajeziti / zapogniti, zavihati b) usmerjenosti dejanja čez kaj tako, da odprtine, vdolbine ni več: zagladiti, zamazati … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zabesedíčiti — im dov. (í ȋ) ekspr. začeti govoričiti: zabesedičil je nekaj o višjih interesih / da bi le bilo takih ljudi še več, je zabesedičila spregovorila, rekla zabesedíčiti se zareči se, zagovoriti se: pogosto se zabesediči, da še sam ne ve kako … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zablebetáti — ám in éčem dov. (á ȃ, ẹ) nerazločno reči, povedati: razburjeno je nekaj zablebetal zablebetáti se slabš. zareči se, zagovoriti se: nenehno mi je mežikal, da se ne bi zablebetal … Slovar slovenskega knjižnega jezika
začenčáti — ám nedov. (á ȃ) ekspr. z vsebinsko praznim govorjenjem nekoristno porabiti: začenčali smo tri ure začenčáti se zareči se, zagovoriti se: v pogovoru se začenčati; nepremišljeno se je začenčal … Slovar slovenskega knjižnega jezika
začvekáti — ám dov. (á ȃ) slabš. reči, povedati: začvekal je nekaj o nujnih opravkih in odšel začvekáti se zareči se, zagovoriti se: pazi, da se ne boš pred njimi začvekal … Slovar slovenskega knjižnega jezika
