- polovično
- polòvično pril.DEFINICIJAna polovičan način; necjelovitoETIMOLOGIJAvidi pola
Hrvatski jezični portal. 2014.
polovično
Look at other dictionaries:
polòvično — pril. na polovičan način; necjelovito … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
polovíčen — čna o prid. (ȋ) 1. ki je za polovico manjši od celote: polovična cena, hitrost, mera / polovični delovni čas; polovični zidak; polovična vozovnica vozovnica, za katero se plača samo polovica določene cene 2. s katerim se doseže samo del… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
hemianopsija — hemianòpsija ž DEFINICIJA pat. ispad polovice vidnog polja, polovično sljepilo ETIMOLOGIJA hemi + an + opsija … Hrvatski jezični portal
indiferénca — e ž (ẹ̑) knjiž. indiferentnost: idejna indiferenca je povzročila polovično kritiko; politična indiferenca … Slovar slovenskega knjižnega jezika
napól — in na pól [ou̯] prisl. (ọ̑) 1. izraža približno polovično mero: napol prazen voz; napol volnena obleka; voz je napol pod streho / napol izpraznjen kozarec; napol odprte oči / govoriti napol za šalo, napol zares 2. izraža ne polno mero, stopnjo:… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
obratováti — újem nedov. (á ȗ) biti s svojimi napravami v delovnem stanju: nova elektrarna že obratuje; tovarna obratuje neprekinjeno; obratovati poskusno, s polovično zmogljivostjo / žičnica danes ne obratuje / redko stroj je prenehal obratovati delati,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
plátno — a s (á) 1. močna lanena tkanina: beliti, tkati platno; kupiti platno za srajce; bila je bleda kot platno / gumirano, povoščeno platno; knjigoveško, šotorsko platno / bombažno, konopljeno platno 2. navadno manjši kos take tkanine za umetniško… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pól — a m (ọ̑) 1. geogr., navadno v zvezi zemeljski pol točka na zemeljski površini, skozi katero gre zemeljska os, (zemeljski) tečaj: povezati zemeljska pola z umišljenim polkrogom; področje okrog zemeljskega pola / južni, severni pol 2. elektr.… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
víkanje — 1 a s (ȋ) glagolnik od vikati vikam: med njimi je v navadi vikanje; vikanje in tikanje ♦ lingv. polovično ali pogovorno vikanje pri katerem je pomožni glagol v množini, opisni deležnik pa v ednini 2 a s (ȋ) 1. ekspr. vzklikanje: vikanje množice … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zmogljívost — i ž (í) 1. sposobnost koga, določena z dejanjem, delom, ki ga zmore: upoštevati zmogljivost učencev; z vajami si večati zmogljivost; duševna, telesna, umska, ustvarjalna zmogljivost; meje človekovih zmogljivosti / zmogljivost srca, vida /… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
