Hrvatski jezični portal. 2014.
kúharica — e ž (ȗ) 1. ženska, ki se (poklicno) ukvarja s kuhanjem: kuharice že kuhajo kosilo; ona je odlična kuharica; gospodinje in kuharice / vzeli so jo za kuharico / glavna kuharica v hotelu; pog. farovška kuharica / ekspr. moja mama je dobra kuharica… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kuharički — kȕharički pril. DEFINICIJA kao kuharica, na način kuharica [svađati se, razgovarati kuharički prostački, neuglađeno] SINTAGMA kuharički tekst tekst s kuharice, usp. kuharica (2) [npr. Djevojko moja, napoj mi konja, Ne mogu sama pala je tama]… … Hrvatski jezični portal
kȕharički — pril. kao kuharica, na način kuharica [svađati se, razgovarati ∼ prostački, neuglađeno] … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
badža — bádža2 ž DEFINICIJA reg. 1. starija žena; sirota žena 2. stara kućna služavka, stara kućna kuharica ONOMASTIKA pr.: Bádža (220, Obrovac, Slavonija, S Dalmacija), Bàdžim (170, Šibenik, Kaštela, Turopolje) ETIMOLOGIJA tur. baci … Hrvatski jezični portal
badžikaduna — badžikáduna ž DEFINICIJA reg. žena, supruga ETIMOLOGIJA tur. bacikadin: stara kućna kuharica … Hrvatski jezični portal
debelúšast — a o prid. (ú) ekspr. nekoliko debel: debelušasta kuharica / debelušaste vrečke sladkorja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
fárovški — a o prid. (á) nanašajoč se na farovž; župniški, župniščen: farovški vrt / farovški hlapec; farovška kuharica; sam.: farovški so že začeli kositi otavo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mlád — a o tudi ó prid., mlájši (ȃ á; v pomenu mladič ȃ) 1. ki je v prvem obdobju življenja: mlad človek; ljubitelj mladih živali; misliš, da boš zmeraj mlad; moral je umreti mlad; ekspr. rosno mlad / lepo je biti mlad / mlada generacija; pren., pesn … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mórati — am nedov. (ọ̑) 1. z nedoločnikom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje a) zaradi določenih okoliščin: na starost je moral beračiti; morali so delati, če so hoteli živeti; krivec se mora zagovarjati pred sodiščem / delavec… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
odlíčen — čna o prid., odlíčnejši (í ȋ) 1. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v najvišji meri: odličen papir; odličen zrak; odlične ceste; vreme je odlično / odlična hrana zelo okusna; izdatna, obilna; ima odlično srce zelo… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
