kupiti — kȕpiti (koga, što) nesvrš. <prez. īm, pril. sad. pēći, prid. trp. pljen, gl. im. pljēnje> DEFINICIJA 1. pribirati ili uklanjati dizanjem s podloge [kupiti mrvice] 2. pribirati, skupljati (na jedno mjesto) [kupiti bodove] FRAZEOLOGIJA kupiti … Hrvatski jezični portal
kúpiti — (što) svrš. 〈prez. kȗpīm, pril. pr. īvši, prid. trp. kȗpljen〉 1. {{001f}}dobiti u vlasništvo plaćanjem, određene cijene 2. {{001f}}(koga) pejor. a. {{001f}}novcem, mitom i sl. postići da tko radi i djeluje prema namjerama onog tko plaća b.… … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
kupiti — kȕpiti se nesvrš. <prez. īm se, pril. sad. kȕpēći se, gl. im. kȕpljēnje> DEFINICIJA 1. skupljati se 2. odlaziti FRAZEOLOGIJA kupi se! gubi se! nestani! ETIMOLOGIJA vidi kup … Hrvatski jezični portal
kupíti — in kúpiti im dov. (ȋ ú) 1. dobiti kaj tako, da se plača dogovorjena cena: kupiti avto, hišo; mleko imamo že doma, kupiti je treba še kruh; kupiti veliko posestvo; avto je kupil od znanca; kupila je obleko za otroka; kupiti na semnju, v trgovini; … Slovar slovenskega knjižnega jezika
prekupiti — prekúpiti (što) svrš. <prez. prèkūpīm, pril. pr. īvši, prid. trp. prèkūpljen> DEFINICIJA 1. ponovo kupiti ono što je kupac prodao 2. kupiti što od onoga koji to preprodaje ETIMOLOGIJA pre 1 + v. kupiti … Hrvatski jezični portal
pokupovati — pokupòvati (što) svrš. <prez. pokùpujēm, pril. pr. āvši, prid. trp. pȍkupovān> DEFINICIJA sve redom kupiti, kupiti sve što je na prodaju ETIMOLOGIJA po + v. kupiti, kupovati … Hrvatski jezični portal
dokupiti — dokúpiti (što) svrš. <prez. dòkūpīm, pril. pr. īvši, prid. trp. dòkūpljen> DEFINICIJA 1. kúpiti uz ono što je već kupljeno [dokupiti još pet kilograma voća] 2. kupiti toliko da što bude cjelovito [dokupiti radni staž] ETIMOLOGIJA do 1 + v.… … Hrvatski jezični portal
kárta — 1 e ž (ȃ) 1. papir, platno z upodobitvijo zemeljskega površja, objektov na njem v pomanjšanem merilu; zemljevid: obesiti karto na steno; izdelovanje kart / karta Slovenije, sveta 2. s prilastkom tak papir, platno s podatki o pojavih, stanjih:… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vréča — e ž (ẹ) 1. priprava iz kosa tkanine, papirja, sešitega, zlepljenega na treh straneh, za shranjevanje, prenašanje česa drobnega, sipkega: napolniti, zavezati vrečo; stresti krompir iz vreče; metati, sipati v vrečo; papirnata, platnena,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
žákelj — klja m (á) pog. vreča: zavezati žakelj; stresti žito iz žaklja; nesti kaj v žaklju; raztrgan žakelj / oprtati si težek žakelj / kupiti žakelj moke; dati konju žakelj sena ● pog., evfem. držati žakelj biti soudeležen pri kraji, ropu; zastar. dati… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
