ustaviti
Look at other dictionaries:
ùstaviti — svrš. 〈prez. īm, pril. pr. īvši, prid. trp. ùstavljen〉 učiniti da tko/što stane; zaustaviti … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
ùštaviti — (što) svrš. 〈prez. īm, pril. pr. īvši, prid. trp. ùštavljen〉 obraditi kožu životinje podvrgavajući je posebnim postupcima; učiniti (kožu) … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
uštaviti — ùštaviti (što) svrš. <prez. īm, pril. pr. īvši, prid. trp. ùštavljen> DEFINICIJA obraditi kožu životinje podvrgavajući je posebnim postupcima; učiniti (kožu) ETIMOLOGIJA u + v. štaviti … Hrvatski jezični portal
ustáviti — im dov. (á ȃ) 1. narediti, povzročiti, da se kaj preneha gibati, premikati: ustaviti avtomobil, ladjo; ustaviti konja / miličnik je ustavil avtobus; z roko, znakom ustaviti vozilo; elipt. voznik je ustavil pred hišo / avtostoparju je ustavil že… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
blokírati — am dov. in nedov. (ȋ) 1. z obkolitvijo onemogočiti, preprečiti izhod: policija je blokirala mestno četrt; blokirati luko; okupator je blokiral mesto 2. zapreti za prehod: blokirati cesto, mejo 3. preprečiti gibanje, ustaviti: snežni metež je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ustavljati — ùstavljati nesvrš. <prez. ām, pril. sad. ajūći, gl. im. ānje> DEFINICIJA v. ustaviti ETIMOLOGIJA vidi ustaviti … Hrvatski jezični portal
uštavljivati — uštavljívati (što) nesvrš. <prez. uštàvljujēm, pril. sad. uštàvljujūći, gl. im. ānje> DEFINICIJA v. uštaviti ETIMOLOGIJA vidi uštaviti … Hrvatski jezični portal
obstáti — stánem dov. (á ȃ) 1. prenehati hoditi, se premikati: ko zagleda gore, obstane; obstati od presenečenja; obstati pred vrati, pri oknu, za drevesom / voz obstane v blatu // z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža nastop stanja, kot ga … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pristáti — stánem dov. (á ȃ) 1. s plutjem priti do kopnega, obale in se ustaviti: ladja je že pristala; zaradi nevihte čoln ni mogel pristati; pristati ob pomolu, v pristanišču 2. z letenjem priti na zemljo, tla in se ustaviti: letalo je varno vzletelo in… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
stòp — 1 stópa m (ȍ ọ) 1. alp. razpoka, izboklina v steni, ki plezalcu omogoča, da se opre, stopi: plezal je in iskal stop; v živo skalo vsekani stopi 2. redko korak, stopinja: dolgi stopi / stop za stopom se je pomikal naprej ● star. hoditi, jahati v … Slovar slovenskega knjižnega jezika
