natresti

natresti
nàtrēsti (što, čega) svrš. <prez. natrésēm, pril. pr. -sāvši, prid. rad. nàtrēsao>
DEFINICIJA
učiniti da plod padne tako da se trese krošnjom ili granom [natresti oraha; natresti jabuka]
ETIMOLOGIJA
na- + v. tres, tresti

Hrvatski jezični portal. 2014.

Игры ⚽ Нужен реферат?

Look at other dictionaries:

  • nàtrēsti — (što, čega) svrš. 〈prez. natrésēm, pril. pr. sāvši, prid. rad. nàtrēsao〉 učiniti da plod padne tako da se trese krošnjom ili granom [∼ oraha; ∼ jabuka] …   Veliki rječnik hrvatskoga jezika

  • natrésti — trésem dov., natrésite in natresíte; nam. natrést in natrèst (ẹ) spraviti kam določeno količino česa sipkega, drobnega: natresti malo moke v vrečo / natresti poti s peskom nasuti, posuti / publ. natresli so jim polno mrežo golov dali so jim… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • natreskati — nàtreskati se svrš. <prez. nàtreskām se, pril. pr. āvši se, prid. trp. nàtreskān> DEFINICIJA razg. iron., v. opiti (se) ETIMOLOGIJA vidi natresti …   Hrvatski jezični portal

  • potrésti — trésem dov., potrésite in potresíte; nam. potrést in potrèst (ẹ) 1. narediti kaj nekoliko prekrito s čim sipkim, drobnim: potresti razvaljano testo z rozinami; potresti jagode s sladkorjem / potresi še malo moke in daj meso v pečico / ptičkom… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • pritrésti — trésem dov., pritrésite in pritresíte; nam. pritrést in pritrèst (ẹ) 1. dodatno, zraven natresti: pritresel je še toliko krompirja, da je bila košara polna / pritresi kokošim še malo koruze / pritresi jim še nekaj kolačkov 2. ekspr. prinesti: na …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • vírh — a m (ȋ) nar. rastlina z ledvičastimi listi in rjavo rdečimi cveti; kopitnik: virh cveti; dati, povezati virh v cvetnonedeljsko butaro // kadilo iz te rastline: natresti virha na žerjavico …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • vŕh — a stil. á m, mn. vrhóvi stil. vŕhi, tož. mn. stil. vrhé, mest. mn. stil. vrhéh, or. mn. stil. vrhmí (ȓ) 1. vsaka od vzpetin, v katere se gorovje v višjem delu razcepi: veter buči okoli vrhov; priti na najvišji vrh Himalaje / svet med vrhovi… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • zób — á tudi zóba m, mn. zobjé (ọ̑) 1. trd, bel izrastek v spodnji in zgornji čeljusti za grizenje, žvečenje hrane: zob ga boli; zob se mu maje; otroku že rastejo zobje; zobje so mu šklepetali od mraza; izdreti, izpuliti zob; odlomiti si zob; stisniti …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”